Spominsko obeležje Gasilski zvezi Škofja Loka

Predstavniki Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Škofje Loke, veterani SEVER Škofje Loke, Združenje borcev za vrednote NOB Škofje Loke, Domoljubno združenje Rudolfa Maistra iz Žirov in predstavniki OZVVS Kranj, Tržič in Zg. Gorenjske smo se v petek, 27. septembra 2024 v popoldanskem času zbrali pred stavbo Gasilske Zveze Škofja Loka, na Trati, da svečano odkrijemo ploščo Tajno skladišče orožja in streliva 1990-1991.

Program smo začeli s prihodom praporjev in slovensko himno, ki so jo zaigrali Tamburaško društvo Bisernice – veterani iz Reteč. Program je lepo povezovala ga. Barbara Jereb. Po himni in skladbi, Slovenka sem, je Barbara najavila predsednika OZVVS Škofja Loka g. Pavla Jereba za pozdravni govor. Predsednik je navzoče vse lepo pozdravil in se jim zahvalil za njihovo udeležbo.

Povzemam njegov govor: »Včasih me kdo sprašuje o dogodkih osamosvojitvene vojne. Pa mu takoj povem, da so to neke posebne okoliščine in da smo jih kot posamezniki dojemali tudi zelo različno. Če tega sam ne doživiš, je to težko opisati z besedami.

Vendar znani kitajski mislec, filozof in vojskovodja Sun Tsu je dejal; Največja zmaga je tista, ki je dosežena brez boja. Naša zmaga je bila dosežena v kratkem času in z minimalnimi žrtvami na obeh straneh. In drugič pravi: Nasprotniku moraš pustiti izhod iz boja sicer se bo branil do zadnjega kot ranjena žival. In pustili smo jim luko Koper, od koder so se umaknili 25. oktobra. Takrat je bila naša domovina suverena država in dosegli smo končno zmago. Postali smo samostojna država.

Naše OZVVS je do sedaj postavilo in odkrilo 5 takšnih obeležij. Vsa so sicer na privatnih objektih katerih lastniki so bili za tiste čase izjemno pogumni.

Objekt na katerem bomo danes odkrili to ploščo pa je še en dokaz takratne enotnosti. Prav vsi, od krajanov do vseh organizacij, so na svoj način pripomogli k naši samostojnosti. Seveda pa za vsako organizacijo stojijo ljudje in za tem gasilskim domom je takrat stal kot odgovorni g. Rudi Zadnik.

Danes nas je na tem prizorišču malo. Veterani ne postavljamo ta obeležja sami za sebe. Upam da bo kdo vsaj vprašal, kaj se je tukaj na tem objektu dogajalo, ko bo videl to ploščo. Radi bi mladim zanamcem predstavili, kako smo dosegli zmago in samostojnost naše domovine. Samostojnost in svoboda ni in ne more biti samoumevna. Zato jo je potrebno spoštovati in braniti, kar pričakujemo od bodočih generacij!« Je zaključil predsednik g. Pavel Jereb.

Tamburaško društvo Bisernice – veterani so zaigrali skladbo, Lipa zelenela je, Barbara pa je najavila slavnostnega govornika g. Rudija Zadnika.

G. Zadnik je najprej predstavil samo stavbo, gasilski dom Gasilske Zveze Škofja Loka. Povzemam njegov govor:

»Gradnja gasilskega doma na Trati se je pričela v pomladanskem času leta 1984, uradna otvoritev doma je bila 9. januarja 1985 ob občinskem prazniku Občine Škofja Loka in v tem letu je bila urejena okolica gasilskega doma. Gasilski dom je bil zgrajen s pomočjo občine, delovnih organizacij v škofjeloški industrijski coni Trata, prostovoljnim delom članov GZ, PGD Trata, IGD Jelovica in Gradis. Veliko društev GZ pa je prispevalo po dve smreki, katere je podjetje Gradis razžagalo.  Vrednost lesa je bil zamenjan za stavbno pohištvo. Vrednost gradnje brez prostovoljnega dela je bila takratnih 3.600,000 din. Opravljenih je bilo preko 1000 ur prostovoljnega dela. Zaklonišče je bilo zgrajeno s sredstvi za javna zaklonišča, ki so se zbirala v občini Škofja Loka v višini 400.000 din.

Prostore so dobili GZ Škofja Loka za dejavnost zveze in društev – usposabljanje gasilcev in pripadnikov CZ, članic, mladih in druge organizacije, dežurna in servisna služba in številka 93 GZ. V zaklonišču (kot dvonamenski objekt)  je bil leta 1985 urejen gasilski muzej, ki prikazuje razvoj gasilstva na škofjeloškem. Z dograditvijo dveh dodatnih boksov  se je zgradilo še skladišče CZ. V stavbi ima prostore  PGD Trata in prostore za GRS Škofja Loka.« Je spregovoril g. Zadnik.

Spregovoril pa je seveda tudi o sami pripravi na osamosvojitveno vojno za Slovenijo.

»Tako v Sloveniji kot tudi v Škofji Loki so priprave na vojno potekale že v letu  1990. 15. maja 1990 je prišel ukaz od Republiškega  štaba TO, da je potrebno oborožitev in municijo predati  v hrambo JLA.  V večini primerov so bila skladišča TO v vojašnici. Tako je bilo potrebno orožje nekako dobiti izven skladišča tudi v Škofji Loki.

Vmes smo gasilci doživeli še velike poplave 1. novembra v občinah na škofjeloškem kar je bilo veliko dela za vsa gasilska društva v GZ Škofja Loka.

V dogovoru je bilo potem prvo izvoženo orožje iz vojašnice, katero je bilo namenjeno za usposabljanje mladih in za narodno zaščito. Tega se je izvozilo in še nekaj dodatnega orožja z izgovorom, da je za usposabljanje. Odpeljano je bilo v skladišče CZ v tem gasilskem domu. Potekali so potem razni razgovori kako dobiti še ostalo orožje iz skladišča TO. Tako smo pozneje preko skladiščnika podoficirja Boža Ramšaka, ki je bil s strani JLA zadolžen  za skladišče TO in ob pomoči skladiščnika TO g. Rudija Fojkarja izvažali orožje iz skladišča. Božo je z vojaškim tovornjakom odpeljal večje količine oborožitve proti Drulovki, mi pa smo ga čakali z našim tovornjakom CZ za kmetijskim posestvom v Žabnici in odpeljali orožje v gasilski dom v zaklonišče. To se je potem večkrat zgodilo. Nad vsem tem je budno bedel g. Rudi Fojkar, da se je orožje tudi razdelilo med enote TO, tako, da smo imeli zaklonišče pripravljeno za slučaj vojne.

Po napadu vojašnice v Škofji Loki 2. julija 1991 smo v skladišče CZ prejeli večje količine odej, »podmetačev« - (blazin). Te so nam prišle zelo prav , ker smo v maju 1992 sprejeli preko 650 beguncev iz Bosne.

V gasilskem domu je bil med desetdnevno vojno tudi sedež Občinskega štaba za CZ Škofja Loka in pripravljeno zaklonišče za 100 oseb.

Sam sem bil osebno podrejen poveljniku CZ RS Miranu Bogataju in sem opravljal naloge pogajalca, prevzemnika vojašnice po napadu in tudi pozneje vračanju JLA kot član komisije za prevzem opreme za JLA.

Veliko teh podatkov je napisanih v knjigi Vloga teritorialne obrambe Gorenjske v procesu osamosvajanja RS 1990 – 1991 (več avtorjev).« Je na koncu še povedal g. Rudi Zadnik.

Ob koncu programa je ga. Barbara Jereb še zadnjič najavila Tamburaško društvo Bisernice – veterani, ki so zaigrali skladbi; Kadar bom vandral in Po lepi Sloveniji in vse skupaj  povabila na manjšo pogostitev.